Je lahko ta vojna opravicena?
Vojna, ki jo
pripravljajo ZDA je vsiljivo dejanje agresije proti iraškemu ljudstvu. V sebi nima
niti atoma progresivne vsebine. Vsi argumenti, ki so uporabljeni za opravicevanje te vojne
so že v svojem bistvu popolnoma neutemeljeni. Pošiljanje vojaških
inšpektorjev je bila le pretveza za zapeljevanje svetovnega javnega mnenja, medtem,
ko so Americani nadaljevali s svojo vojaško reklamo v Zalivu. To nima nobene povezave
z orožjem za množicno unicenje. Ni važno kaj bo iraško ljudstvo
storilo, v vsakem primeru bo bombardirano in napadeno.
Farsa
“inšpekcije” se je pokazala v pravi luci. Niti košcek verodostojnih
dokazov ni bilo najdenih. Zadnja ekipa inšpektorjev OZN je zatrdila, da je unicila 95
procentov orožja za množicno unicenje v posesti Iraka. Zelo malo orožja bi
bilo lahko pušcenega. V vsakem primeru je pa po vec kot desetletju sankcij
vojaški potencial iraške vojske zelo zmanjšan. Nikakor ne more biti velika
nevarnost ZDA, ki poseduje velike zaloge orožij za množicno unicenje.
Izcrpni nacrti za
invazijo in okupacijo Iraka so bili pripravljeni že pred božicem, to pomeni,
preden sta Blix in njegova drhal sploh zacela svoje delo. Torej je absolutno jasno, da
vprašanje o orožju za množicno unicevanje nima nobene zveze z Ameriško
agresijo proti Iraku. Bistveno
vprašanje je vedno bilo zamenjanje režima - to pomeni odstavitev Saddama
Husseina in njegova nadomestitev z nekom, ki bo ameriška lutka.
Blix in njegova
ekipa, medtem ko se pretvarjajo, da so nepristranski, imajo vlogo provokaterjev. Iracane
konstantno provocirajo v upanju, da se bodo odzvali z nasiljem. To bo takoj uporabljeno
kot izgovor za zacetek vojne. Bagdad jih je obtožil vohunjenja, kar je najbrž
tudi res. Njihov namen ni prepreciti vojne, ampak
najti izgovor zanjo.
Poskušati
prikazati, da je napad na Irak del “vojne na terorizem” je prav tako jalov. Ni
prakticno niti drobtinice dokazov za povezovanje Iraka z Al-Qaido. Poskusi CIA-e
vzpostaviti povezavo z Irakom in Al-Qaido mejijo na absurdnost. Celica Al-Qaide, ki
pravijo, da so jo odkrili ni niti na ozemlju, ki ga kontrolira bagdaška vlada. To ni
presenetljivo, kajti režim v Bagdadu ni bil nikoli prijazen do fundamentalistov.
Leto in pol bi
moralo biti dovolj casa za najdbo dokazov o udeležbi Iraka pri dogodkih 11.
Septembra. Ampak nobenih podobnih dokazov ni bilo najdenih. Niti eden iraški
državljan ni bil med teroristi, ki so ugrabili letala, ki so napadla WTC, vendar kar
nekaj saudicev. Vendar nameravajo bombardirati Bagdag in ne Rijadh.
Argument o
“demokraciji”
Argument, da
namerava ta vojna vzpostaviti demokracijo v Iraku je tudi popolnoma neutemeljen. Ideja, da
bo imperializem ZDA prinesel demokracijo iraškim ljudem bi bil smešen, ce
posledice ne bi bile tako pomembne. Cilj G. W. Busha in njegove družbe ni
vzpostavitev resnicno demokraticnega režima v Bagdadu, ampak namestitev satelitske
države - kot so to storili v Afganistanu - ki bi bila odvisna od Washingtona in bi
tako ubogala njegovo voljo. Napadi, ki prihajajo iz strani G. W. Busha na iraško
diktaturo so najvulgarnejša hinavšcina.
Bush in Blair
tocita krokodilje solze zaradi pomanjkanja demokracije v Iraku, vendar ocitno ne opazita
pomanjkanje demokracije v Saudovi Arabiji, enega njihovih kljucnih zaveznikov v regiji,
kjer so volitve in svoboda govora neznana stvar, ženskam ni niti dovoljeno voziti
avtomobilov, kamenjane so do smrti in odrežejo jim ude zaradi nezvestobe. Kaj pa
naslednji glavni ameriški zaveznik, Turcija?
Turški
buržoazni režim ima grozno zgodovino kršenja cloveških pravic.
Režim je ubil, mucil in zaprl vec tisoc sindikalistov, poklal zapornike v njihovih
celicah in se je desetletja vojskoval proti Kurdom. Vendar se sedaj vseeno pripravlja za
sodelovanje skupaj z Ameriko in Britanijo v kampanji za demokracijo in - pravice Kurdov!
Ta mala podrobnost je sama mocan dokaz za moralni propad in ogabno hinavšcino celotne
odprave.
Argument, da je
Saddam Hussein pokvarjen diktator bi imel vecjo težo, ce ne bi bilo dejstvo, da sta
bila Amerika in Britanija s tem vedno
seznanjena in sta še naprej podpirala, financirala in oboroževala Saddama
Husseina tudi, ko so vedeli, da napada Kurde s kemicnim orožjem. V bistvu velika
vecina njegovega orožja prihaja iz ZDA in Britanije, vkljucno z rezervami
smrtonosnega antraksa.
Nacionalno
vprašanje
Interesi
iraških ljudi gotovo ne vstopijo v te enacbe. Imperialisti niso nikjer prijatelji
ljudi. Vendar vseeno vcasih uporabijo nacionalno težnjo ljudi, kot so Kurdi in
iraški Šiti, za svoje namere, ampak ti ljudje ne bi nikoli smeli popolnoma
zaupati dobrim nameram imperialistom, ki so popolnoma indiferentni do njihovih trpljenj
ali interesov.
Ne pozabimo, da
sta Amerika in Britanija ostala tiho, ko je Irak napadel kurdske civiliste s kemicnim
orožjem v 80-ih, ceprav je bilo to dobro dokumentirano v casopisju v svojem casu.
Donosni vojaški posli s Saddamom Husseinom so prišli na prvo mesto in niso
pokazali niti osnovnega interesa v mucnem položaju kurdov v tistem casu.
V letu 1983 je
sedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld obiskal Saddama v Bagdadu, ko je
le-ta sprožil plinske napade na iranske vojake. Ampak dokler je Saddma pobijal
Irance, je bil zvest zaveznik. Amerika in Britanija sta dala Saddamu Husseinu kredit za
nakup orožja, poleg najrazlicnejše vojaške pomoci. Na enak nacin je Amerika
podpirala in financirala Bin Ladna in Talibane - vse dokler so pobijali Ruse. Ameriški imperialisti so neposredno odgovorni za
nastanek teh blaznih ljudi, ki jih sedaj oznacujejo kot teroriste in Os Zla.
Leto pred Zalivsko
vojno je Amerika Husseinu poslala helikopterske motorje, 21 serij antraksa in na stotine
ton smrtonosnega živcnega plina sarin. Priskrbeli so informacije iz njihovih Saudskih
AWAX baz. Amerika in Britanija se ne moreta braniti z ignoranco. Vedeli sta za vsa
kriminalna dejanja diktature. Tik preden je unicil Kurde pri Halabji v letu 1988 je London
poslal ministra v Bagdad na pogovore o trgovini. Potem, ko je v plinskem napadu ubil 5,000
Kurdov, mu je Britanija dala dodatnih £340 milijonov v kreditu za trgovske posle in
Amerika mu je dala dodatno milijardo dolarjev.
Zadnji december je
vlada ZDA zaplenila 12,000 strani dolg dokument, ki ga je poslala iraška vlada o
svojem vojaškem programu. Izgovor je bil, da so bili to “obcutljivi
podatki”, ki so potrebovali “malce urejanja”. “Urejanje” je
šlo tako dalec, da je le cetrtina originalnega dokumenta na voljo nestalnim clanicam
Varnostnega sveta OZN. Pravi razlog je bil ta, da so morali prikriti dejstvo, da ni nic
manj kot 150 družb (ameriških, britanskih in ostalih) dobavljalo Iraku svoje
nuklearne, kemicne in projektilne tehnologije, pogostokrat v nezakonitih poslih, kot
naprimer škandal “super-gun” v Britaniji. Poskušajo prikriti sledi, ki
bi pojasnile sokrivdo z režimom Saddama Husseina in njegovega orožnega programa
dolgorocno.
Tako so vsi
protesti o kriminalnih dejanjih iraške diktature najbolj cinicne hinavšcine.
Nacrtovana invazija nima popolnoma nic opraviti z demokracijo in humanitarizmom. To je le
brezobzirna vaja v politiki velikih moci. V bistvu so bili Britanski imperialisti tisti,
ki so prvic sprožili surovo politiko bombardiranja kurdskih vasi v letu 1920, v letu
1919 je Winston Churchill (takrat še vojni minister) zagovarjal uporabo iperita cemur
je pravil “necivilizirana plemena” (kurdski civilisti). To je bilo prvo
sistematsko bombardiranje civilistov v zgodovini.
V letu 1991, po
iraškem porazu, je bilo šitsko prebivalstvo v južnem Iraku ohrabreno za boj
proti centralni oblasti. Ampak pod pritiski Saudove Arabije, ki se je bala porasta
šitskega (in iranskega) vpliva v Iraku, je Amerika stopila stran in dovolila silam
Saddama Husseina, da pokoljejo Šite. Kako se lahko sploh kdo prepira o tem, da
imperialiste kaj briga o usodi nacionalnih manjšin v Iraku?
Ameriško
vodena vojna podjarmljenja ne bo pomagala zatiranim nacionalnostim te države.
Izkorišcene in uporabljene bodo za poraz iraških sil na tleh in tako omilile
število žrtev na ameriški strani (tako upajo..). Ampak naslednji dan se
bodo znašle še enkrat zapušcene in izdane.
Bodimo jasni o tej
stvari: izdajalsko dejanje je predstavljati to vojno kot sredstvo za samo dolocanje
Kurdov. Turcija, glavni zaveznik ZDA v tej regiji, ne bi tega nikoli dovolila. Turška
buržoazija se ne namerava pridružiti tej vojni zavoljo demokracije in gotovo ne
zavoljo Kurdov! Svoje poglede ima usmerjene na naftna polja Kirkuka in Mosula, ki jih
Kurdi prav tako zahtevajo. Ankara je dala jasno vedeti, da bo v primeru, ce bodo Kurdi
poskušali zasesti naftna polja, turška vojska Kurde napadla in jih pobila,
medtem, ko bo Amerika opazovala.
Branimo pravico
kurdskega ljudstva do svoje domovine, ampak hkrati povemo, da je to mogoce le skozi
revolucionarnim strmoglavljenjem reakcionarnega režima v Bagdadu, Teheranu in Ankari.
Na kapitalisticni bazi ne more biti nobene prave rešitve za kurdski problem. Kurdi se
morajo združiti z delavskimi ljudmi Turcije, Iraka in Irana v borbi za delavsko in
kmecko oblast. Na osnovi socialisticne federacije bi bilo možno doseci avtonomno
socialisticno republiko s popolnimi demokraticnimi in nacionalnimi pravicami - tudi
pravico locitve, ce bi jim tako ustrezalo.
Tisti, ki pravijo,
da je edini nacin za dosego nacionalne samoopredelitve podpiranje imperializma proti
Bagdadu, so ljudje, ki zavajajo. To je kriminalna in reakcionarna polika, ki bo spet
privedla Kurde in Šite v slepo ulico. Na takšni osnovi ni nobene rešitve za
Kurde in Šite in ostale ljudi v tej regiji.
Vojna brez
žrtev?
Ker se ZDA in
Britanija srecujeta z nepricakovanim in odlocnim nasprotovanjem doma, poskušata
prepricati ljudi, da bo to le majhen “kirurška udarec” naperjen izkljucno
na vojaške cilje. Civilisti ne bodo trpeli in bodo pridrveli na ulice pozdraviti
svoje tuje “osvoboditelje” s solzami v oceh in šopki cvetja v rokah.
Kakorkoli, kot vedno, razlika med uradno propagando in realnostjo je ogromna.
Ceprav ni bilo
objavljeno v casopisju, ameriška in britanska letala bombardirajo Irak že vec
kot deset let. Samo v zadnjem letu je Britanija porabila 4 milijone funtov na teden za te
kriminalne dejavnosti. V enakem obdobju je preko milijon iraških otrok umrlo zaradi
krutih sankcij, ki so pohabile ekonomijo in porinile vcasih uspešno državo v
pogoje revšcine in obupa. Sedaj, ker še nista zadovoljna s tem, se Bush in Blair
pripravljata na nov in krvav silovit napad.
Americani so
seveda zaskrbljeni z zmanjševanjem izgub: to pomeni, ameriških izgub. Zato bodo poskušali
najprej, kot vedno, z unicujoco kampanjo bombardiranja s katero nameravajo
“razrahljati” iraško proti zracno obrambo, komunikacije in glavni
štab, pred pošiljanjem ameriških in zavezniških sil za vzpostavitev
oporišc znotraj Iraka, kot del kampanje, ki bo, nacrtovalci v ZDA upajo,
“izolirala” vodstvo znotraj obkoljenega obmocja, ki se bo hitro zoževal.
Nacrt vsebuje 4 divizije ZDA, plus eno Britansko oklepno divizijo. Nacrtovalci nacrtujejo
dva napadalna datuma, enega v zgodnjem januarju, enega pa v poznem februarju. Britanska
sila bo vsebovala Sedmo oklepno brigado - Pušcavske podgane - in do 200 tankov tipa
Challenger, kot tudi elemente SAS-a.
Resnicna stopnja
civilnih žrtev bo veliko vecja od tistega, kar se predlaga. Samo v prvih 48 urah,
glede na luknjasto porocilo iz Pentagona, bo na irak padlo 800 križarskih izstrelkov.
To pomeni vec kot dvakrat vec kot je znašalo celotno število izstrelkov
izstreljenih v celotni 40-dnevni kampanji v letu 1991. Vso govoricenje o pametnih bombah
je le orodje za prepricevanje javnega mnenja, da skoraj ne bo civilnih žrtev. To je
neumnost. Sedaj je skupno spoznanje, da je bila propaganda o “pametnih bombah” v
Jugoslaviji oblikovana za zavajanje javnega mnenja.
Pravi cilj
napadalcev je razkril pentagonški govorec, ki je rekel, da nameravajo
raztrešciti Irak “fizicno, custveno in psihicno.” Vojaški strateg
Harlan Ullman je pojasnil: “ V Bagdadu ne bo varnega mesta. Skrajna meja tega ni bila
nikoli poprej pricakovana (…) Imate podoben istocasen efekt, za razliko, da kot
jedrsko orožje nad Hirošimo ne traja dneve ali tedne, ampak minute.” In G.
Bush pravi, da je pripravljen uporabiti jedrsko orožje v Iraku “po
potrebi”. To je grd in surov obraz skrit za prijazno masko “humanitarske
demokracije.”
Cena
cloveških življenj bo najverjetneje strašna. Zaupno porocilo zdravstvene
organizacije ZN, ki ga je navedel John Pilger v The
Daily Mirror (January 29, 2003) ocenjuje, da bi lahko “ nic manj kot 500,000
ljudi potrebovalo zdravstveno oskrbo kot rezultat direktnih in indirektnih
poškodb.” Povrhu tega bo kolicina smrti in trpljenja vecja od števila
tistih, ki bodo direktno ubiti pri bombardiranju.
Po zadnji Zalivski
vojni so Amerika in njeni zavezniki pustili za sabo med okoli 300 in 800 tonami
osiromašenega urana-238 v proti tankovskih granatah in ostalih eksplozivnih sredstev
na bojišcih v Iraku. Posledice tega so bile za iraško populacijo grozovite.
Osiromašen uran povzroca krvnega, kostnega, ledvicnega raka in izpuhti v oblake
majcenih radioaktivnih delcev, ki se jih da vdihniti v pljuca. To je prakticno nemogoce
prepreciti in zato bodo prostrani deli Iraka kontaminirani z radioaktivnostjo.
Pediatri v Basri
so porocali, da se je stopnja raka in levkemije pri otrocih povecala za 1200 procentov od
prejšnje vojne. Število popacenih rojstev se je za dvakrat povecalo v predelih,
kjer je bil uporabljen osiromašen uran. Otroci so rojeni brez oci ali brez
možgan. O takšnih stvareh se prakticno ni slišalo pred letom 1991. Zaradi
strašanskih sankcij, ki so bile naložene Iraku po tej vojni, iraški
zdravniki ne morejo dobiti priprave proti radioaktivnosti, antibiotike, kemoterapevtska
zdravila in ostalo opremo, ki je potrebna za zdravljenje takih otrok.
Takšni efekti
so bili dobro poznani poznavalcem v ZDA, ker so jih preucili pred zadnjo vojno. To nam
pove vse kar moramo vedeti o humanitarnih custvih voditeljev naših zahodnih
civilizacij. Sedaj nacrtujejo zadati nove strahote ljudem v tako nesrecni državi.
V nedavnih mesecih
je zabeleženo povecanje bombardiranja iraških tarc - s povecanjem misij v
severnem in južnem delu prepovedanega letenja za 40 procentov. To je že
razrahljalo proti zracno in proti ladjevno podporo, poleg tega tudi poveljne postojanke do
stopnje, kjer bi pehota že lahko prišla globoko v Irak. Nekaj casa nazaj smo
že pojasnili, da nedavno bombardiranje iraških ciljev predstavlja prve strele v vojni proti Iraku. Sedaj je to
potrjeno. Ves prazen hrup okoli OZN je bil le dimna zavesa za katero je Washington
pritiskal s svojimi vojaškimi pripravami na invazijo. V bistvu se je vojna že zacela.
Gangsterske
metode
V obdobju
degeneracije Rimske države je bila oblast v rokah pokvarjenih in divjih imperatorjev,
ki so se obnašali kot navadni banditi. Današnji vodilni politicni predstavniki
ameriškega vladajocega razreda so nic drugega kot krdelo razbojnikov, goljufov in
korporacijskih kradljivcev, ki so prinesli svojo vrsto moral iz sveta posla: morale
džungle, ki smo jih lahko videli na primeru Enrona, jih lahko sedaj vidimo
uporabljene na primeru prostranega prostora svetovne politike.
Ti ljudje so
ignorantski povzpetniki, ozkosrcni in nezreli, prav tako kot je razred iz katerega
prihajajo. Primanjkuje jim finese starih patricijev - Roosevelt-ov in Kennedy-ev. V preteklosti so slednji opravljali enako delo z
vecjo spretnostjo. Železna pest je bila ponavadi skrita v žametni rokavici
diplomacije. Sedaj je železna pest zalucana v obraz ljudi. Prava narava imperializma
je sedaj lepo demonstrirana vsem tistim, ki lahko gledajo z ocmi in mislijo z
možgani. Današnji voditelji so bogataši, katerih politicna vidljivost ne
preseže njihovih bancnih racunov in katerih razumevanje svetovne politike ne gre dlje
kot kruta uporaba nasilja. Vec kot eden od njih bi moral biti v zaporu zaradi prestopkov v
korporacijskem svetu. Namesto tega stojijo na povelju najmocnejše države na
Zemlji. Takšen je spektakel, ki nam ga predstavlja svetovna politika v prvem
desetletju 21. stoletja.
Upravljanje, ki ga
opravlja mafijska klika v Beli hiši, je zelo podobno tistemu srednjeveških
roparskih baronov (pravih zgodovinskih ocetov sodobne mafije), ampak medtem, ko so bili
stari roparski baroni nekako omejeni na primitivno naravo njihovih orožij in na
omejeno kolicino le-teh, so moderni condottieri oboroženi
z najmocnejšim arzenalom orožja za množicno unicevanje kar ga pozna
zgodovina cloveštva. Orodja njihove trgovine je cinicna politicna moc, podprta z
bojnimi ladjami diplomacije. Raztrgajo sporazume brez, da bi pomežiknili s svojimi
vekami. Napovedo vojno državi brez kakršnegakoli razloga in se odpravijo v
posteljo, kjer imajo miren spanec brez kakršnihkoli nemirne vesti. To so ljudje, ki
sedaj držijo v rokah usodo sveta.
Ni nakljucje, da
so vsi v vodilni kliki v Washingtonu naftni možje - in ženske. G. W. Bush je,
poleg tega, da je sin naftnega magnata G. Bush starejšega, ustanovitelj naftne
družbe Arbusto. Prav tako je bivši delnicar v prav tako naftni družbi
Spectrum 7 energy in bivši direktor naftne družbe Harken Oil and Gas.
Njegov
podpredsednik Dick Cheney je bivši vodilni Halliburton Industries in je vkljucen v
Unocal, Exxon, Shell in Chevron - resnicen telefonski imenik velikih naftnih družb.
In ne pozabimo na Condoleeza-o Rice. Ona je bivši direktor naftnih družb Chevron
Oil in Caspian Oil. Poleg tega je tako osebno vkljucena v naftno industrijo, da je po njej
imenovan naftni tanker. Ta kratka povezava z velikimi naftnimi družbami nedvomno igra
zelo pomembno vlogo pri njihovih kalkulacijah.
Imperialisticni
banditi so le iskali za izgovor za napad. Pogodbeniki in naftne družbe se že
pripravljajo za vsesplošno plenjenje Iraka. Ce so pripravljeni dati vec casa in se
igrati igrice v OZN, je to samo zato, ker potrebujejo malce vec casa za postavitev vojakov
na svoja mesta. Seveda je vsak vladajoci razred v zgodovini primoran imeti ideologijo za
opravicevanje svojih dejanj.Proti koncu srednjega veka so dejanja brezvestnih vladarjev,
ki so uporabili vsako metodo, da so zavzeli oblast in jo obdržali - atentat s strupom
in bodalom, spletka, nacrtovanje in laži - našla dobro opravicevanje v delih
Macchiavelli-a. Ceprav jim primanjkuje globokoumnosti, je vojska pisunov, pletkarskih
zdravnikov in propagandistov, najetih prostitutk vladajoce klike v Washingtonu in Londonu,
trdno delala pri iznajdbi tisoc in enega razloga vsaj malce logicnega razloga za napad na
Irak.
Nasprotja
v imperialisticnem taboru
Ameriški
imperialisti, ki kažejo popoln prezir za svetovno javno mnenje, so se znašli
izolirani, razen Britanije, ampak so bolj ali manj indiferentni do tega. Vedo, da je
njihova izolacija le zacasna, njihovi negotovi “zavezniki” so lahko pridobljeni
s kombinacijo podkupovanj in groženj. Višji uradniki ZDA so dali jasno vedeti,
da daje resolucija 1441 legalno osnovo, da lahko gre ZDA sama v vojno, cetudi se Varnostni svet ne bi mogel strinjati na
vprašanje, kako odgovoriti na nadaljnje kršitve Bagdada. Napad se bo tako
najverjetneje zacel pred zacetkom marca, ker bi lahko po tem silna vrocina pušcave
povzrocala silne težave.
V tej
pustolovšcini ameriškega imperializma igra Britanska vlada neznatno vlogo.
London je do sedaj izrocil 40,000 vojakov - tretjino celotne moci britanske oborožene
sile. Toni Blair se obnaša kot hišni ljubljencek Washingtona, pripravljen na
skok ob vsakem Gospodarjevem znaku. Nihce ne verjame smešni pretvezi, da je Britanija
enakovreden partner Ameriki, še sam Blair ne. Nasprotno, takšna hlapcevska
ubogljivost Washingtonu je jasen odraz britanskega podrejenega položaja v svetovnih
zadevah. Vloga Britanije se je znižala na navidezno satelitsko državo
ameriškega imperializma, brez svoje volje.
Jasno je, da
obstajajo veliki razcepi in protislovja med razlicnimi imperialisticnimi silami. Amerika,
Francija in Rusija se vse med sabo sleparijo za dober položaj na svetovnem
prizorišcu, še posebej na bližnjem vzhodu. Vse se prepirajo glede
natancnega pooblastila Varnostnega sveta za razorožitev Saddama. Ampak ti prepiri so
resnicno nepomembni. Cas za diplomatske lepote je minil. Protesti iz Pariza in Berlina
nimajo nobenega efekta in bojo postajali vse tišji in tišji v naslednjih tednih.
Rusija je že spremenila svojo melodijo in Francija je v procesu spreminjanja svoje.
Navsezadnje, preudarnost je boljši del junaštva!
V bistvu ni nic
kar lahko naredijo, razen, ce hocejo iti v vojno z ZDA. Samostojna akcija ZDA bi
razkrinkala celotno nezmožnost Varnostnega sveta in pokazala na prevaro Pariza in
Moskve. Rusija je že, soocena s sokrivdo, naredila sporazum z Washingtonom, da bo
podprla invazijo na Irak v zameno za pogodbe, denar in malce “razumevanja” za
njihov cecenski problem.
Rusija, medtem ko
je delala veliko hrupa, pripravljajo preobrat, ko bo prišel cas resnice. Pod mizo ji
bo ponujeno nekaj lepih dopustitev za nagrado za njene težave. Francija je malce vec
problemov. Francija poskuša ponovno imeti svojo vlogo v svetu in imajo interese v
Iraku, ki niso v skladu z nacrti Amerike. Ampak tudi njim bo dopovedano, da ce bodo
uporabili veto proti nacrtom Washingtona v Varnostnem svetu, bo Amerika in Britanija
vseeno napadla Irak in oni (Francija) bodo osramoceni (kar je slabo) in brez
vsakršnih naftnih pogodb (kar je še slabše). Tudi Francija se pripravlja na
spremembo svoje melodije.
Evropejci niso
bolj moralni in miroljubnejši kot Americani, so le šibkejši. Njihovo
zatekanje k miru in diplomaciji je le izraz pomanjkanja vojaške strojne opreme za
vsiljevanje volje, kot to pocne ZDA. ZDA si utira pot po svetu, hkrati odriva vso
opozicijo in vsiljujejo svojo pozicijo s kombinacijo zastraševanja, groženj in
podkupovanja. Tako je kot, ce bi svet Botra preselil na prizorišce svetovne politike.
OZN stoji
razkrinkana
Nihce ni tako
slep, kot tisti, ki tega ne vidi. Kljub vsem dokazom, ki jim jih dostavljajo cutila,
še vedno obstajajo ljudje, ki še vedno verjamejo v nekaj cemur pravimo
internacionalno pravo. Ti dobro misleci ljudje so, neverjetno, še vedno pripravljeni
apelirati na Združene Narode, da bi preprecili vojno.
Medtem ko
reformisti desnice odkrito podpirajo imperializem, kot to dela Blair, levi reformisti
zahtevajo, da mora biti vsakršna sila uporabljena proti Saddamu Husseinu dovoljena is
strani Varnostnega sveta. Levi reformisti ne pravijo “ne vojni” ampak: “Ne
vojni brez dovoljenja OZN”. Isti ljudje so pred kratkim pozdravili sprejetje
resolucije 1441 kot zmago za mir. Poskušajo zatrjevati, da resolucija 1441 ne govori
o vojnih akcijah, ampak samo o “inšpekciji” in
“razorožitve”! Ukazali so Saddamu, da mora sodelovati z glavnim
vojaškim inšpektorjem OZN, Hansom Blix-om. In tako naprej in tako naprej.
Tisti, ki so v teh
mesecih prosili za vkljucitev OZN v to zadevo, so dobili kar so hoteli. OZN je izglasoval
resolucijo 1441, ki je v praksi odprla pot za agresivne vojaške akcije proti Iraku in
priskrbela ZDA z ustreznim izgovorom za bodoce agresije. Crnilo se še ni
posušilo na resoluciji OZN, ko sta strašna dvojcka zacela kampanjo po pojasnilo,
da Saddamu ne gre zaupati. Nekaj ur po tem, ko
je bilo sprejeto soglasno je Bush že zacel opominjati Varnostni svet, da ne sme
dovoliti “spodrsljaja v neproduktivne debate glede vprašanja, ce so doloceni
navedki o iraški nejevoljnosti resne”.
Nemogoce je reci,
kako je to pripomoglo k boju za mir. Takoj, ko je dobil G. Bush dobil odobrilo OZN za
trše postopke proti Iraku, je pospešil nacrtovanja za masovno vojaško
akcijo proti Bagdadu. Bush in Blair sta velikokrat pojasnila, da bi lahko kakršenkoli
prekršek iz strani Iraka lahko privedel do takojšnjih vojaških akcij brez
svežih resolucij Varnostnega sveta. Bush odobril nacrt za odstranitev Saddama veliko
prej pred volilnim glasom Varnostnega sveta za razorožitev Iraka v petek.
Argument o OZN ni
bil le naiven in kratkoviden, ampak pozitivno škodljiv. Volilni glas v Varnostnem
svetu je bil le dimna zavesa, za katero so se nadaljevale priprave na vojno v mrzlicnem
tempu. Medtem, ko se je svetovno javno mnenje odvracalo od klovnov v OZN. Bush in njegovi
višji uradniki so že potrdili osnutek nacrta, ki nacrtuje kopenski napad na Irak
z 200,000 vojaki.
Lenin je že
dolgo nazaj preziral tiste, ki so apelirali na društvo narodov za “prekinitev
vojne”. Društvo narodov je opisal kot “kuhinjo tatov”. Ampak OZN ni
niti za drobec boljša kot društvo narodov. Kjer je posredoval OZN, kot v Kongu
in Koreji, je imel popolnoma protirevolucionarno vlogo. Stvari niso nic drugacne pri
vprašanju o Iraku.
OZN ni nevtralen
razsodnik, ampak forum kapitalisticnih držav, ki lahko vcasih doseže sporazum
pri drugorazrednih stvareh, ampak na bistvenih vprašanjih ne more spremeniti nicesar.
Nasprotje med leno neaktivnostjo OZN v odnosu do Palestine in njena odprta obramba
ameriške agresije v iraški vojni je jasno vidna. OZN stoji s prekrižanimi
rokami medtem, ko Šaron kolje neoborožene palestinske civiliste in nesramno
kljubuje njenim resolucijam. Medtem G. W. Bush, ki kaže tako gorecnost pri
vzdrževanju avtoritete OZN proti Iraku, niti ne omeni dejstva, da je Izrael
desetletja pljuval na OZN. Nasprotno, podpira Šarona.
Kar nam vse to
pokaže je še enkrat popolnoma reakcionaren znacaj ra-Združenih narodov in
obupno utopicno vedenje tistih “levicarjev” in pacifistov, ki vedno apelirajo na
OZN za “ohranitev miru”. Kakorkoli, ni nerazumljivo, da bi lahko ZDA s
kombinacijo groženj in podkupnin dobila novo resolucijo od Varnostnega sveta, ki bi
služila njenim interesom.
Nauk vsega tega
mora biti jasen tudi slepemu cloveku: prav tako kot
ne more biti nepristranskih poravnav med družbenimi razredi, tako jih tudi ne more
biti med narodi. Zato je popolnoma nesprejemljivo za socialiste, da bi imeli iluzije v OZN
ali, da bi apelirali nanj pod kakršnimikoli pogoji. Obsojamo vse poskuse, ki
poskušajo dolociti usodo iraških ljudi na podlagi spletk v OZN. Takšen
nesmisel služi le za zmešnjavo in potencialno priskrbi izgovor za vojno.
Popolnoma nasprotujemo kakršnemukoli napadu na Irak - z ali brez blagoslova
Varnostnega sveta.
Demokracija
in imperializem
Koncentracija
bogastva in moci v malem številu rok je neizogibna posledica kapitalizma na sedanji
stopnji in monopolnega kapitalizma, ko ima malo število gigantskih monopolnih
korporacij v rokah veliko vecino proizvajalnih sredstev.
Celotno svetovno
trgovanje nadzoruje nic vec kot 200 gigantskih korporacij, velika vecina ameriških.
Vse pomembne poteze naredijo direktorske uprave teh velikih monopolnih korporacij. Majhna
skupina ljudi, ki jih nihce ne izvoli, ki ni odgovorna nikomur, odloca o usodi vseh
narodov. Oni odlocijo ali bo milijon delavce delalo, ali bodo nezaposleni, ali bodo jedli,
ali bodo stradali, ali bodo živeli, ali pa bodo umrli.
V primerjavi s tem
je moc izvoljenih vlad nicelna. G. W. Bush je predsednik najmocnejše države na
Zemlji, ampak v resnici je le služabnik velikih korporacij katerih interese mora
šcititi. To pocne z zadovoljstvom - ceprav ne vedno inteligentno - ker je sam clan
super bogatega razreda naftnih baronov, ki sestavljajo bistven del ameriške
oligarhije. Njegov zadnji paket znižanja davkov so pretehtali v velikansko korist
bogatih. V bistvu 45% celotnega prihranjenega zneska je šlo najbogatejšim
prebivalcem, ki sestavljajo nic vec kot 1% celotnega prebivalstva.
Vso govoricenje o
demokraciji je jalova fraza, ki poskuša prikriti grdo resnicnost ameriškega
monopolnega kapitalizma in imperializma, ki poskuša dominirati cel svet in si
podjarmiti voljo vseh narodov.
Na ustnicah
Busheve in Blairove “demokracije” je v bistvu le psevdonim za diktaturo velikih
bank in monopolov, “mir” je le še ena beseda za vojaško dominacijo ZDA
in vojaško razoroževanje njenih nasprotnikov in
“humanitarizem” je le figov list za opravicevanje najbolj
brutalnih vojaških intervencij.
V obdobju
imperializma je demokracija prakticno brez vsebine. Resnicno pomembne odlocitve so
odlocene zunaj parlamenta - v direktorskih upravah velikih podjetij. V britanskem
parlamentu je moc prešla od parlamenta do kabineta in od kabineta do majhne klike
neizvoljenih uradnikov in svetovalcev okoli Tonija Blaira. V ZDA je moc prav tako v rokah
klike okoli Busha. Enako velja za vse kapitalisticne države, ki pravijo, da so
demokraticne. Javno mnenje je v takšnih državah brez pomena. Samo
Vojaško-Industrijski Kompleks in velike naftne korporacije štejejo. Ampak v
Ameriki se dogaja velikanska sprememba. Masovne demonstracije v Washingtonu in San
Franciscu svarijo na stvari, ki še pridejo po zacetku napadov.
Vse demokraticne
pravice so pod napadom in državni aparat dobi nove krute represivne moci.
Protiteroristicni zakoni so postavljeni brez vprašanj - zakoni, ki so jutri lahko
uporabljeni proti Delavskemu gibanju. V imenu “vojne na teror” so demokraticne
pravice pristrižene in gromozamske kolicine denarja so dodeljene varnostnim
službam, ki demonstrirajo popolno nesposobnost 11. Septembra, vendar njihovih dejanj
si sedaj nihce ne bi upal postaviti pod vprašaj. Grozovito ravnanje z
neoboroženimi zaporniki v ameriškem taborišcu na Kubi nam pokaže
hladno neusmiljenost ameriških imperialistov. Takšna kolicina sistematskega
mucenja, poniževanja in slabega ravnanja z neoboroženimi zaporniki, ki jim
nikoli sploh niso sodili. Vse to je sprejeto brez vprašanj iz strani “svobodnega
novinarstva”, ker so ujetniki domnevni teroristi.
Boriti se moramo
proti vsem poizkusom omejevanja demokraticnih pravic, še posebej pravice do stavke,
protesta in demonstracij - pravice, ki so bile priborjene iz strani delavskega gibanja z
jasnim nasprotovanjem kapitalistov, ki sedaj jezicno pozirajo kot “pravi
demokrati”. V bistvu je bila bogata elita vedno nasprotnik demokracije in jo
tolerirala v omejeni in okrnjeni obliki do stopnje, da so jo tolerirali le zaradi
pritiskov množic. Delavsko gibanje ne sme pod nobenimi pogoji sprejeti
kakršnihkoli omejitev na naše demokraticne pravice zaradi tako imenovane vojne
na teror. Zainteresirani smo za najširšo razširitev demokraticnih pravic,
ker prinesejo delavskemu razredu najprimernejše pogoje za boj za spremembo
družbe. Kakorkoli, razumemo, da nobena od teh pravic niso varne, vse dokler zemlja,
banke in velike korporacije ostanejo v privatnem monopolu mocne oligarhije bogatih.
Propaganda
in diplomacija
Pred izbruhom
vsake vojne je prisoten plaz propagande, ki je namenjena le zmesti javno mnenje in
opraviciti agresije z demoniziranjem sovražnika in prestavljanje krivde na drugo
stran. Nujno je treba slediti zapletenosti internacionalne diplomacije in odkriti manevre
in interese, ki ležijo na hrbtni strani vseh teh dobro zvenecih fraz.
Najverjetneje ni
bilo nikoli takšne stopnje manipulacije medijev, kot je sedaj. Nikoli ni svoboda
novinarstva zvenela tako jalovo, kot v današnjem casu. Masovni mediji so mobilizirani
za podporo vojni. V ZDA je bilo novinarstvo obicajno manipulirano iz strani korpusa Bele
hiše, ki sedaj sestavlja velikanski aparat. Ko zacnejo rožljati puške bodo
še tisti, ki izražajo dvome utišani.
V obdobju
imperializma je nemogoce racunati na to, da bo novinarstvo in ostali masovni mediji
ohranili neodvisnost. V položaju, ko so vsi glavni casopisi v lastnini nadležnih
medijskih velekapitalistov, ideja o uredniški svobodi prinese le cinicen smeh. Tisto
casopisje, ki ponuja delno opozicijo pri drugarazrednih vprašanjih, dela to le zato,
da bo v trenutku resnice prišla trdno na stran kapitalizma in imperializma na
resnicno pomembnih vprašanjih.
Dolžnost
naprednejših delavcev je, da vzbudijo zanimanje v zavojih in obratih diplomacije in,
da poskušajo odkriti resnicne razredne interese, ki jih zagovarja njihova vlada. V
vsakem trenutku moramo imeti v glavi, da je naš glavni sovražnik naš
vladajoci razred in, da ne smemo v nobene trenutku zaupati buržujem, da
vzdržujejo boj za mir, svobodo in demokracijo v kateremkoli delu sveta.
Ce sprejmemo
vodstvo buržoazije v internacionalnih zadevah, bomo neizogibno koncali pri podpiranju
diktature kapitala doma. Zunanje zadeve so le podaljšek domace politike. Vojna je le
nadaljevanje normalne politike z drugacnimi sredstvi. Zato nimamo ene politike za mir in
drugo politiko za v casu vojne. V casu vojne in mira bomo vedno neizprosno nasprotovali
šefom, njihovi državi in se borili za interese in neodvisnost delavskega razreda
in njegovih organizacij.
Reformisti nas
bodo poskušali prepricati, da je potrebno zaustaviti razredni boj v casu vojne,
“za dobro nacije” in “podpirati naše vojake”. To je cinicen trik.
Vse vlade vsepovsod znižujejo socialne stroške na podlagi, “da ni denarja
za place” bolniških sester, uciteljev in gasilcev, da ni denarja za izgradnjo
šol, hiš, bolnic ali pa, da ni denarja za izplacilo penzij. Vendar se vedno
najde veliko denarja za izgradnjo ali nakup bombnikov, raket in za napad Afganistana ali
Iraka, prav tako kot je vedno dovolj denarja za placilo sramotno velikih zneskov
korporacijskim parazitom in delnicarjem unicenih podjetij.
Mi nimamo opraviti nic z razredno kolaboracijo, tako v
casu mira, kot v casu vojne. Povedali bomo resnico delavskim ljudem: ta vojna je
izkljucno v interesu naftnih baronov, vojaško industrijskih korporacij in
ameriškega imperializma. Ta vojna je proti interesu delavskega razreda in ljudi po
celem svetu.
Kar se tice
vojakov, sramotno jim je ukazano, da naj prelivajo svojo kri za profite naftnih korporacij
in vojaških proizvajalcev. Interes vojaka je lahko potešen le z nepopustljivim
bojem proti imperializmu in militarizmu. To je prioriteta za delavsko gibanje v sedanjem
casu.
Le delavski ljudje
vseh dežel nimajo nobenih interesov v vojnah in zatiranju cloveka po cloveku.
Kapitalizem neizogibno proizvede imperializem in boj za tuje trge, obmocja z bogato
koncentracijo surovin in obmocij vpliva. Kapitalizem
pomeni vojno. Boj proti vojni je zatorej neizogibno povezan z bojem proti kapitalizmu, za
socialisticno preobrazbo družbe.
Kapitalizem
pomeni vojno
Približevanju
vprašanju vojne iz strogo sentimentalnega ali pacifisticnega vidika je Sizifovo delo.
To je tako, kot ce bi doktor, namesto da bi postavil tocno diagnozo in predpisal zdravila,
tocil solze zaradi pacientovih simptomov. Pacient je lahko hvaležen za takšen
izraz socustvovanja, ampak mu to ne bo nic koristilo.
Da bi vodili
uspešen boj proti vojni, je najprej treba poznati vzroke vojne in to je mogoce le, ce
razumemo razredne interese, ki ležijo za vojnami. Lenin je dolgo nazaj razložil,
da kapitalizem pomeni vojno. V sedanjem obdobju kapitalisticne regresije je to resnicno
kot ni bilo niti takrat, ko je bilo prvic zapisano. Globalna kriza kapitalizma se
izraža kot splošna nestabilnost - ekonomska, politicna in vojaška.
Vojne ne more
prepreciti OZN ali pa pacifisticne pritožbe za mir. Vojna je lahko preprecena le z
masovno akcijo in revolucionarnim bojem proti imperializmu in kapitalizmu. Kljub vsem
previdno napravljenih shem Pentagona, lahko ta konflikt prinese veliko presenecenj.
Ameriški vojaški nacrtovalci hocejo vojno, ki se bo koncala po hitrem postopku.
Stavijo na hitro zavzemanje zemlje, ki bi lahko bila potem uporabljena za baze, ki bi
omogocile penetracijo ameriških sil globlje v deželo.
Razlog za
takšen pristop je samoumeven. Amerika je pod pritiskom sosednjih držav, tudi
Saudove Arabije, da mora to opraviti hitro in z minimalnimi civilnimi tarcami.
Koncentracija velikih števil ameriških vojakov v regiji povzroca velikanski
preplah v pro-zahodnih arabskih režimih, ki se bojijo reakcije množic doma.
Bela hiša in
uradniki ministrstva za zunanje zadeve preudarjajo o tem, kar je nek višji uradnik
oznacil kot “neobrobljen prehod” od napada do vojaške okupacije delov
države. Zvenijo precej samozavestno, morda prevec samozavestno. Ampak krvava enacba
vojne je polna nepreracunljivosti in nihce ne more z gotovostjo predvideti rezultata.
Napoleon je dolgo nazaj povedal, da je vojna najbolj zapletena enacba.
Nemogoce je v
naprej soditi moralo iraške vojske in množic. Ni jasno kako dalec bo iraško
ljudstvo pripravljeno iti za sedanji režim. Vendar, Iracani se bodo branili, ne v
Kuvajtu ampak v svoji deželi. Obstaja velikansko sovraštvo do ameriškega
imperializma, ki se lahko izrazi v bojevniškem duhu, ki lahko napadalcem pripravi
kakšno neprijetno presenecenje.
Okupirati
državo kot je Irak ne bo majhna stvar. To jasneje razumejo bistri predstavniki
glavnega štaba. CIA ima razumljivo resne rezerve o celotni zadevi. Dick Chaney je
pred 12-imi leti zatrjeval, da bi bilo nevarna napasti Irak. Morda ima prav. Res je, da je
leta 1991 v zalivski vojni iraška vojska propadla kaj kmalu. Ampak sedaj je scenarij
drugacen.
Nekateri
ameriški generali že svarijo, da bi utegnile biti ameriške žrtve
velike, ce bi prišlo do ulicnega bojevanja. Iracani se bodo borili v obrambni vlogi
na svoji zemlji. Za Saddama Husseina in vodilno kliko predstavlja to dokoncno vojno za
preživetje. Ceprav Irak ne poseduje kvantitete orožja za množicno
unicevanje, ki jih ima Bush, ima lahko v posesti dovolj orožja, da lahko naredi resno
škodo.
To ne pomeni, da
bo ZDA premagana v Iraku. Velikanska superiornost njene ognjene moci bi morala biti dovolj
za zagotovitev zmage, kar ni jasno je, za kakšno ceno. Vse vrste neprijetnih
presenecenj jih lahko caka. To se je še posebej pokazalo na svojstven nacin v
julijski veliki vojaški vaji prejšnje leto, poznani kot Millenium Challenge -
najvecji vojaški igri vseh casov, ki stane 250 milijonov ameriških dolarjev. V
tej vaji, osnovani na scenariju vojne v Iraku, je bila združena moc vojske ZDA
pokopana iz strani enega cloveka - Paul Van Riper-ja, upokojenega generala marincev.
Rezultat je bil - ameriška vojska je bila visoko premagana, “potopljenih”
je bilo 15 ladij in 1,000 vojakov je bilo “ubitih” preden so preklicali vajo.
Vprašanje
morale ni le enostransko. Treba je upoštevati tudi moralo ameriških in
britanskih vojakov. To ni popularna vojna in celo nekateri zahodni oficirji so izrazili o
njej dvome. Ne dolgo tega je bilo naznanjeno, da 65% britanskih pilotov nasprotuje vojni.
Ce bo izguba življenj vecja, kot je pricakovano, in tega ne smemo izpustiti, bo to
imelo velike posledica za moralo ameriških vojakov in, še pomembneje, za celotno
Ameriko. Busheve špekulacije so riskantne in se še vedno lahko izkažejo kot
velika napacna presoja.
Tudi v primeru
ameriške zmage se bodo težave šele zacele. Vojne so bile v zgodovini
porodne pomocnice revolucij in bodo tudi v
prihodnje. Grozovita dejanja agresije zagrešena iz strani ameriškega
imperializma bodo nedvomno imela velike posledice, ki jih krivci ne pricakujejo.
Kakršenkoli rezultat bo že rezultat v takojšnjem vojaškem konfliktu
(kar je tudi nepredvidljivo), bo sledil kaos.
Invazija na Irak
bo imela daljnosežne posledice v celotnem bližnjem vzhodu. Pro-zahodni arabski
režimi, kot so Egipt, Jordan in Saudova Arabija so ogorcene z mislijo, da bi lahko
vojna v Iraku prižgala sprožilec, ki bi prinesla množice na ulice Ammana in
Kaira in strmoglavila te krvave in podkupljene režime. Zato upajo, da ne bo vojne.
Vendar to je jalovo upanje.
Delavci in mladina
arabskih držav se že mobilizirajo proti imperializmu. Vendar to ni dovolj. V
zadnjih 50 let je bil velik potencial zapravljen zaradi pokvarjenih režimov, ki so v
bistvu le lokalni pisarniški fantki imperializma. Vse velike žrtve množic v
boju za nacionalno svobodo niso pripeljale nikamor. Arabski svet je danes bolj odvisen od
imperializma, kot še nikoli poprej. Seveda je cas za spremembo! Proti-imperialisticna
revolucija lahko uspe le, ce se spreobrne v proti-kapitalisticen boj delavcev in kmetov za
strmoglavljenje arabskih monarhov, posestnikov in kapitalistov.
Velikansko naftno
bogastvo in ekonomski potencial tega velikega obmocja, lahko doseže poln potencial le
v socialisticni federaciji držav bližnjega vzhoda in Severne Afrike.
Balkanizacija* arabskega sveta ga je oslabila in naredila slabotnega proti imperializmu.
Socialisticna revolucija bo pocistila vse umetne meje, ki razdružujejo ljudi z enakim
jezikom, zgodovino in kulturo in naredila pogoje za cvetoco ekonomijo in kulturo. Samo
socialisticna federacija lahko reši probleme, ki jih srecujejo Palestinci, Židi,
Kurdi, Kopti, Druzi, Armenci, Amazigti in ostali ljudje na tej zemlji. Kapitalizem je
pustil na cedilu vse ljudi bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Samo socializem jim
lahko ponudi boljšo rešitev.
“Orožje
pred hrano!”
Medtem, ko zdrs v
vojno dobiva neustavljiv znacaj, trgovanje z delnicami strmo pada. Cene nafte rastejo in
bodo še vedno rasle. Investitorji so nervozni. Nezaposlenost zacenja še bolj
rasti. Sanje o hitrem okrevanju svetovne ekonomije so nedvomno premaknjene v prihodnost.
Ekonomska kriza pomeni, da davcni dohodek pada, državni primanjkljaj pa raste. Veliki
izdatki zaradi vojne bodo spet pokriti z novimi odtegovanji iz javnega proracuna, ki ga bo
placal delavski in srednji razred.
Na pritožbe
prebivalstva so imperialisticne vlade že odgovorile: “Smo v zoprnih in
težkih casih. Vsi se moramo biti
pripravljeni žrtvovati za nacionalni interes.” S tem imajo v mislih interese
bank in velikih korporacij, ki si lastijo in kontrolirajo vsak narod. Bogastvo naroda ni
neomejeno, pravijo. Narediti moramo nekaj zelo ostrih potez. Vendar, profiti in dodatki
bogatih so sveti: teh se ne sme dotakniti. “Ostre poteze” bodo vplivale le na
revnejše sekcije družbe.
To pomeni, z
drugimi besedami, “orožje pred hrano”. Medtem, ko uporabljajo teroristicno
nevarnost za udoben izgovor, so zaposleni z velikim in groznim programom
oboroževanja. Kolicine denarja, ki se vrtijo v tej smrtonosni igri so resnicno
ogromne. Tako lahko vidimo, da je argument, da “ni denarja” za stvari, ki jih
ljudje potrebujejo popolnoma napacen.
Desnica
obtožuje marksiste, da hocejo pustiti državo nezašciteno. To je popolnoma
napacno. Mi nismo pacifisti in sprejmemo potrebo po vojski. Ampak vojska, ki je potrebna
za obrambo naših interesov ni potrebno, da je pompozna pošast, kar vojska
modernih držav nedvomno je.
Sedanja stopnja
oborožitve ni namenjena “obrambi ljudstva”, ampak je njen namen namenjen za
imperialisticno plenjenje in prestiž, hkrati pa tudi povecevanje profitov velikih
vojaških korporacij. Povzroca prekajeno in parazitsko birokracijo, ki sedaj vsrka
velik del and rastoc del bogastva, ustvarjenega iz strani delavskega razreda v vsaki
državi. Kolicina denarja, ki je porabljena za orožje je resnicno ogromna.
Zalivska vojna v
letu 1991 je stala samo Britanijo med 2,5 in 3 milijoni funtov v današnji vrednosti.
Takrat je lahko Britanija poslal vecino racunov drugim zaveznicam. Sedaj je Gordon Brown,
britanski kancler za denarne zadeve, dal na stran 1 milijardo funtov za pokritje
stroškov prihajajoce vojne proti Iraku. Ampak strokovnjaki so izracunali, da bi
lahko, ce bi se vojna zavlekla, vsa stvar stala do 5 milijard funtov. Takšna kolicina
denarja bi lahko dvignila zelo potrebne izdatke za zdravstvo za 7%.
Po koncu 2.
svetovne vojne je Amerika porabila pretresljivih 19 trilijonov dolarjev za orožje. Ce
bi nekdo porabil 26 milijonov dolarjev vsak dan v zadnjih 2000 letih, bi to bilo še
vedno manj, kot je porabila Amerika za vojaške namene od leta 1945 pa do danes. Ce bi
Amerika porabila ta znesek za drugacne namene, bi lahko spremenila življenjske
standarde ljudi celotnega sveta. Samo ta mala podrobnost kaže krvavo in reakcionarno
naravo kapitalizma v obdobju propadanja.
Glavni cilj
militaristov ni braniti narod, ampak ustvariti grozovito zatiralen državni aparat
narejen za vojne s kapitalisticnimi rojaki. To sestavlja glavni del
“stroškov” kapitalizma. Delavci in srednji razred morajo placevati za ta
velik, nadut stroj in drage igracke s katerimi se igrajo generali, brez kakršnihkoli
vprašanj. Ampak prav ta zelo drag stroj se je izkazal za nenavadno neucinkovitega 11.
septembra. Vse od takrat je bil ta stroj vkljucen v dejavnostih, ki niso znižale
nevarnost terorizma, ampak so ga samo povecale.
Argument o
“vojni na teror” odgovori samemu sebi. Kakšno uporabnost ima velikanska
vojska z jedrskimi konicami in letalonosilkami proti majhni bandi fanatikov
oboroženimi z noži? Sploh je nima!
Prav tako nima
neizzvana agresija proti Iraku opraviti nic s tako imenovano “vojno na teror” in
ima hkrati opraviti vse s poskusi Amerike doseci globalno prevlado in monopolen
položaj naftnega bogastva celotnega
bližnjega vzhoda. Naša naravnanost proti taki vojni je jasna: popolna in aktivna opozicija.
Niti penija, niti
vojaka, niti metka za imperialisticno vojno v Zalivu! Proti nepotrebnim vojaškim
potratam. Namesto tega zahtevamo program uporabnih javnih del na širokem podrocju.
Vec denarja za stanovanja, šole, bolnice in penzije!
Za takojšnjo nacionalizacijo
vojaške industrije in zaplemba profitov vojaških korporacij.
Za nacionalizirano
planirano gospodarstvo pod demokraticno administracijo in nadzorom delavskega razreda!
Proti
imperializmu, militarizmu IN kapitalizmu!
Ena stvar je
absolutno jasna: ta vojna ni v interesu cisto nikogar razen imperialistov in velikih
naftnih družb, ki stojijo za kliko v Beli hiši. Tudi v ZDA ne bodo stvari tako
preproste, kot si predstavlja Bush. Ce bo ameriška ekonomija dobila hude rane, se bo
še tista mala podpora za vojno kmalu izpuhtela. Sedanji volilni uspeh se bo potem
kmalu spremenil v svoje nasprotje. V ZDA ni velikega navdušenja zato vojno, ampak
namesto tega obstaja stanje žarece sprijaznitve. To je pozicija preden je bil
izstreljen prvi metek. Ko se bodo zaceli dogodki odvijati naprej, bo opozicija le še
rasla.
V ostalih državah je razpoloženje
temeljito proti vojni. V Britaniji je zelo malo podpore za vojno, razen zelo male Blairove
klike, ki je popolnoma odrezana od realnosti razpoloženja v državi. V vecini
evropskih držav je odprta sovražnost do te vojne, ki lahko zraste v resnicno
proti vojno gibanje v naslednjih mesecih.
Vsak pravi
socialist, vsak razredno zaveden delavec in sindikalist, vsak mladenic, ki se hoce boriti
za boljši svet, se mora pridružiti najaktivnejšemu in bojevitemu boju proti
tej nepravicni imperialisticni vojni. Potrebno je narediti najširše možne
proti vojno gibanje proti imperializmu in militarizmu. Nujno je nasprotovati grozni
agresiji proti ljudem Iraka z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo.
Kljucna prioriteta
je izoblikovanje aktivnih komitejev proti vojni
v vsakem mestu, v katere je treba pritegniti sindikaliste, socialiste, komuniste, mlade
aktiviste, študente, imigrante in sploh vse ljudi, ki so pripravljeni sprožiti
cvrst in bojevit boj.
Združimo se
in organizirajmo masovno agitacijsko kampanjo proti vojni, z demonstracijami, stavkami,
deljenjem letakov in masovna srecanja na vsakem delovnem mestu, šoli in univerzi. Naj
bodo glasovi ljudi uslišani!
Javno moramo
obtožiti vsak imperialisticen poizkus uporabe tovarn za vojne namene in agresivne
nacrte v katerikoli državi. Kampanja v Belgiji za razkrinkanje uporabe
pristanišc za bojne ladje je lep primer, kaj se da storiti. Temu primeru je treba
slediti v ostalih državah. Pobuda španskega študentskega sindikata za klic
za združen boj študentov vseh držav za nasprotovanje tej vojni mora biti
podprta in objavljena vsepovsod.
Poleg vsega tega
si moramo prizadevati za pridobitev podpore delavskega gibanja za proti vojno kampanjo.
Resolucije morajo biti odobrene v vsaki veji sindikatov z zahtevo, da sindikati
nasprotujejo vojni. Kjer je možno moramo postaviti vprašanja za stavko proti
vojni. To vprašanje mora biti zastavljeno na dnevnem redu in on njem je treba
razpravljati na delovnih mestih.
Kjer bo
postavljena drzna zahteva, ko bodo stvari dobro pojasnjene, se bodo delavci odzvali. Do
sedaj smo že videli pogumno zavzemanje dveh strojevodij v Britaniji, ki sta odklonila
prevoz materiala namenjenega vojni. To je pomemben simptom, ki se izoblikuje v delavskem
razredu.
Sprožiti
kampanjo v Laburisticnem gibanju v Britaniji je posebej pomembno, kjer je
razpoloženje jasno proti vojni in politiki Blaira - Bushevega pudlja. Sramotno
upravljanje Blaira in njegove klike desnega krila neotesancev je užalilo Laburisticno
gibanje. Še preden je bil izstreljen prvi metek, je že 49 Laburisticnih clanov
parlamenta glasovalo proti vladi.
Moramo se boriti
proti vojni, ampak to moramo storiti s pravimi metodami, taktiko in politiko: taktiko
delavskega gibanja, politiko socializma in internacionalizma, ki povezuje boj proti
svetovnem imperializmu s perspektivo o socialisticni transformaciji družbe doma in na
tujem.
Nasprotujte
tej kriminalni vojni!
Dol
z imperializmom in kapitalizmom!
Ne
vojne, ampak razredno vojno!
London, februar 6,
2003